Lep pomladni pozdrav v dnevu, ko smemo, še več, ko moramo zaupno in iz srca klicati: HOZANA! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! HOZANA namreč v Hebrejskem jeziku pomeni POMAGAJ NAM, DAJ REŠITEV. Pomenljivo tudi in predvsem za današnji čas, kaj ne?
Na cvetno nedeljo smo tudi mi z veseljem spremljali Jezusa na njegovi poti z zelenjem in butarami v rokah ter poslušali Evangelij, ki poroča o tem. Vse je bilo pisano, barvni trakovi so se v vetru prepletali kot mavrica in zaljšali les in zelenje, jabolka ali pomaranče so krasile vrhove snopov, morda je na vejah še bilo videti ptičke iz testa, oljčne vejice v rokah, skratka, vse okrog nas je vrvelo od življenja, veselja, pričakovanja. In bilo je lepo! HOZANA, GOSPOD!
Toda, ali se bomo zaradi spremenjenih razmer sedaj ustavili? Jezus se ni! Zato bomo pri sveti maši že tega dne brali pasijon ali Jezusovo trpljenje. Mar nismo tudi mi vsi zajeti v Kristusovem trpljenju tako ali drugače? Življenje samo nas uči, da ni druge poti, ki bi vodila do našega končnega cilja, razen tiste, ki vodi z Njim čez Oljsko goro in Kalvarijo. Življenje nas uči, da se do vseh velikih reči na svetu pride samo po strminah našega življenja.
Kaj pa naše misli in naša ustaljena pota…? Vse se je obrnilo na glavo. V enem samem trenutku se je zrušil naš namišljeni svet, ki ga je zaljšala naša velika ošabnost. Ja, zrušil se je naš svet in to zaradi drobnega virusa, ki ga s prostim očesom sploh ne vidimo. Zrušil se je naš namišljeni svet. Tvoj, Gospod, se nikoli ni in se nikoli ne bo. Človeku daješ še eno priložnost, ker si neskončno dober in milostljiv, naravi pa prepotreben trenutek, da lahko spet zadiha in se vsaj malo obnovi.
In kako naj sedaj praznujemo nedelje, Cvetno nedeljo in Veliko noč, Gospod? Mi vsi bi jo silno radi praznovali, kot smo jo praznovali še lansko leto. A počasi morda dojemamo, da si Ti želiš letos popolnoma drugačno praznovanje. Želiš, da Ti prinesemo k blagoslovu čisto posebno butaro. Eno samo in edino. Najlepšo in hkrati najbolj trpečo: svoje ranjeno srce, ves les in zelenje narave, kolikor ga je še sploh ostalo. Brez okrasnih pisanih trakov, ki bi zopet prekrili tihe solze na milijone trpečih, osamljenih, lačnih, pozabljenih, razseljenih zaradi vojnih grozot, hinavščine in pohlepa, vso plastiko, vse strupe in nepotrebno navlako, v kateri se duši, utaplja in umira vse stvarstvo.
In zdi se , da nam Tvoj glas govori: »Vzemi, spoštljivo, dragi brat, draga sestra, dragi otrok, v naravi le eno zeleno vejico ali en cvet narcise, jo skrbno položi na družinsko mizo, kjer boste dragi oče, draga mama, dragi otroci, zopet kot ena družina spremljali sveto mašo preko televizijskega ekrana. Skupaj, z roko v roki, z ljubeznijo v srcu in mislijo: kako dobro je, da si ti ob meni in jaz ob tebi, da smo zopet skupaj kot DRUŽINA! In med vami bom JAZ in moj blagoslov, čeprav se moja pot tu ne ustavi, nadaljuje se naprej, čez Oljsko goro na Kalvarijo…v zarjo Vstajenjskega jutra. Se mi boš pridružil tudi ti, tvoja družina?«
Dragi župljani, sam Vam z velikim spoštovanjem puščam skromno sled v razmišljanju in nas vse iskreno povabim za Gospodom… preko Kalvarije v zarjo Vstajenjskega jutra. Molitev je tista srebrna nit, ki naj nas povezuje v teh težkih časih, ki pa jih bomo skupaj z Jezusom zmogli.« Človeška duša se ne izraža samo z besedami, ampak predvsem V MOLKU«, je zapisal nekdo.
Želim Vam doživeto pripravo na Velikonočne praznike, čeprav na svojih domovih, pa v duhu vendar povezani kot ena velika župnijska družina.
IN NE POZABIMO: VERIGA JE TRDNA LE TOLIKO, KOLIKOR JE TRDEN NJEN NAJŠIBKEJŠI ČLEN!