Ko zasveti sonce, ne potrebujemo luči.
Ko zaslišimo glas srca, ne potrebujemo
besed.
Ko je bila izrečena beseda:
»Glej, dekla sem Gospodova«,
se je rodilo Življenje.
Morda se ustavite še ob resnični zgodbi, ki pove vse, kar nam ima tudi v tem, težkem času preizkušnje, povedati Bog.
LJUBEZENSKA ZGODBA
Kot vsaka mama je Karen, ko je izvedela, da prihaja še en dojenček, skrbno pripravila malega Geralda, da bi sprejel rojstvo bratca. Nato pa so po bolj natančnem ultrazvoku ugotovili, da bo deklica. Tako pričakovana hči in že neskončno ljubljena, si je zaslužila čudovito ime. Preden se je rodila, je že imela ljubko ime: »Imenovala se bo Amanda (Ljubica), ker bo zelo ljubljena deklica.«
Gerald se je navadil, da je pel za Amando, z obrazkom naslonjenim na mamin trebuh. Ljubil je sestrico, še preden se je rodila.
Nosečnost je potekala mirno in brez težav. V zadnjem tednu pričakovanja pa so nenadoma nastopili porodni krči: vsakih pet minut, nato vsake tri, kasneje eden na minuto. Možu je uspelo, da je ženo še pravočasno pripeljal v bolnišnico. Porod je bil zelo dolg in težak.
Končno se je Amanda rodila. Takoj so jo odnesli na urgenco, na intenzivno nego. Minila sta dva dneva. Stanje novorojenke se je vedno bolj slabšalo. Zdravnik, ki je skrbel zanjo, je starša zelo obzirno nagovoril.
Nato kruta resnica, da ne bi gojili praznih upov: »Malo je upanja, da bo mala preživela. Pripravite se na najslabše«.
Karen in mož sta se z velikim dostojanstvom soočila s tem tako težkim trenutkom. Pred nekaj dnevi so skrbno pripravili sobico, ki naj bi sprejela deklico. Zdaj pa so bili načrti popolnoma drugačni.
Gerald je vztrajno prosjačil, da bi videl sestrico.
»Zapel ji bom pesem« je rekel, medtem ko sta mu dve veliki solzici polzeli po obrazu.
Vstop na intenzivno nego je bil za otroke prepovedan. Karen se je odločila, da bo storila vse. Medicinska sestra je bila vztrajna, vendar sta jo mama, predvsem pa mali Gerard ganila. Novorojenka je izgubljala življenjsko bitko. Gerald se je ustavil ob posteljici sestrice. Z glasom, pridušenim od vznemirjenja, je zapel:
»Ti si moje sonce, moje edino sonce. Ti me osrečuješ, ko se nebo stemni.«
Enkrat, dvakrat, trikrat. Zdelo se je, da se je deklica počasi prebujala iz spanja. Utrip je postal stabilen. Obraz se je obarval z nežno rožnato barvo. Karen je spodbudila Gerarda, da je še enkrat zapel:
»Ne vzemite mi sonca mojega življenja.«
Dihanje je postalo mirno. Končno je odprla oči. Medicinska sestra je tiho zaihtela.
Naslednjega dne je krajevni časopis na prvi strani napisal novico:
»ČUDEŽ BRATČEVEGA PETJA«.
Zdravniki so govorili o »nerazložljivem primeru.« Karen pa je bila popolnoma prepričana, ko je rekla:
»TO JE ČUDEŽ BOŽJE LJUBEZNI.«
(Iz knjige: Bog je kakor sladkor)
DRAGI ŽUPLJANI SVETEGA FLORIJANA, SVETEGA VIDA IN VSI OBISKOVALCI NAŠE SPLETNE STRANI.
V TEH TEŽKIH PREIZKUŠNJAH ZA VSE NAS IN ZA VSE ČLOVEŠTVO, VAM ŽELIM BLAGOSLOVLJENE, MIRU IN LJUBEZNI POLNE BOŽIČNE PREZNIKE.
V LETU 2021 PA, GOSPOD, URAVNAVAJ NAŠA POTA, UJEMI IN UMIRI NAŠE SRCE. NAJ DOBROTA IN LJUBEZEN NOVOROJENEGA USMERJA VSE NAŠE KORAKE, MISLI, BESEDE IN DEJANJA. LE SKUPAJ BOMO ZMOGLI VEČ.
VAM ISKRENO IN IZ SRCA ŽELI VAŠ DUHOVNIK MIRKO HORVAT S SODELAVCI.