TETIN MOLEK
Je ležal v škatli
na dnu, čisto skrit,
v mehkem, zmečkanem papirju zavit.
Čez 50 kroglic
in pa križa dva,
verižica tanka,
od rok zglajena.
Usne so njene
vsakič žebrale
molitev in želje,
hvalile, prosile,
da bi želje se njene
vsaj malo izpolnile
in prsti so nizali druga za drugo
na moleku kroglice male…
Odšla je v čas,
v molitvi za nas,
ki bomo, kar njeno je
dali na sito,
vzeli, kar vredno je,
zavrgli veliko.
V papirju naj molek bo
dalje zavit,
morda ga bo našel kdo,
iščoč rdečo nit,
smisel življenja,
svetlobo noči.
MORDA MU BO LUČKA
– EDINA, V TEMI?
(Janez Medvešek)